Državna revizijska komisija (v nadaljevanju: “DKOM“) je v zadevi 018-038/2026-9, z dne 24. 4. 2026 ponovno poudarila, da se v postopku pravnega varstva po ZPVPJN odloča v mejah postavljenega zahtevka, ne glede na to, da lahko, skladno z drugim odstavkom 32. člena ZPVPJN, v revizijskem postopku ugotavlja tudi dejstva, ki jih stranke niso navajale, če presodi, da je to potrebno za zakonito odločitev o zahtevku za revizijo.
Zato je za uspeh v postopku revizije bistveno, da se ponudniki zavedajo, da je na njih trditveno in dokazno breme, kar drugače povedano pomeni, da morajo do poteka roka za vložitev zahtevka za revizijo, navesti vsa dejstva, ki so pomembna za odločitev in predlagati dokaze, na katere opirajo svoj zahtevek.
Večkrat se zgodi, da ponudniku , ki ni bil izbran, vpogled v ponudbo izbranega ponudnika ni dovoljen. Razlogi so različni (varovanje poslovnih skrivnost, omejitve iz 35. člena ZJN-3, napačno vodenje postopka pri naročniku), ne glede na razlog, pa je po stališču DKOM, vlagateljeva dolžnost, da izpostavi posamezno zahtevo in konkretizira, v katerem delu naj ta ne bi bila izpolnjena, torej konkretizira sume domnevnih kršitev, ki bi lahko vplivali na oceno dopustnosti ponudbe izbranega ponudnika, vsaj do te mere, da lahko Državna revizijska komisija vpogleda v konkreten ponudbeni dokument in preveri izpolnjevanje posameznega konkretnega elementa zahteve (prim. odločitev Državne revizijske komisije v zadevi št. 018-124/2024).
V kolikor se v postopku pravnega varstva pred DKOM ugotovi, da vlagatelj nova dejstva in nove dokaze predlaga šele v opredelitvi do odločitve naročnika o zahtevku za revizijo je glede tega prekludiran. Šesti odstavek 29. člena ZPVPJN namreč določa, da vlagatelj v opredelitvi do navedb naročnika ne sme navajati novih kršitev, dejstev in predlagati novih dokazov, razen če dokaže, da jih brez svoje krivde ni mogel predložiti v predrevizijskem postopku, zaradi česar teh navedb ni mogoče vsebinsko obravnavati.
Iz dosedanje prakse DKOM gre zaključiti, da Državna revizijska komisija v prvi vrsti odloča v mejah zahtevka za revizijo (prvi odstavek 38. člena ZPVPJN), zato so v revizijskem postopku predmet meritorne presoje le konkretizirane kršitve, za katere vlagatelj navede dejstva in predloži dokaze.